Občina Črenšovci

Pišemo srečne zgodbe – skupaj

Občasno, ko si vzamem čas za sebe, ali pa opravljam opravilo, ki zahteva roke, ne pa tudi glave, se smejé spominjam srečnih zgodb živali, ki smo jim omogočili lepše in boljše življenje. Mojega prvega primera, psičke Pike, ki je bila pozabljena in zanemarjena od svojih skrbnikov, na veke in vekomaj priklenjena na verigo, na vsake toliko sita zaradi sosedov, ki so se je usmilili. In še njen mladiček, edini preživeli, ves garjast in poln bolh. Pika je zdaj v novem domu, uživa ob družbi ljudi in izkazuje hvaležnost za novo priložnost, ki jo je dobila. In mali Gromit je odrastel v velikega, močnega in nežnega družinskega ljubljenčka.

Potem se spomnim še ene Pike, katere skrbnik se je odločil, da jo izstrada. In jo je, skoraj do smrti. Sosedje so to videli, kritizirali, naredili pa nič! Slučajno smo izvedeli za primer in pomagali psički v zadnjem trenutku. Policist, ki je obravnaval primer, je vzel psičko pod svoje okrilje. Iz uboge, dotolčene psičke se je preobrazila v živahno in radovedno – ostal pa ji je strah pred lahkoto, zato pojé vse, kar je le mogoče. Pa Riki, obsojen na večno bivanje v boksu – veliko premajhnem, poln njegovih iztrebkov, brez vode. In zakaj? Ker je bila skrbnica starejša in krhka in ni obvladala Rikija, mladega, velikega, živahnega psa, ki je nekaj let samo prosil, da ga izpusti iz boksa. Rikiju smo potem pomagali poiskati njemu primerne skrbnike, z ograjenim dvoriščem in aktivnim načinom življenja. Oboji uživajo v družbi drug drugega, gospa pa se je odločila, da psa več ne bo imela.

Spomnim se na Stica, muca, ki je prišel k hiši kot darilo. Ni ostal preveč dolgo, saj so se ga otroci naveličali, kot se otroci pač naveličajo igrač (kar žival pač ni!), staršem pa muc ni pomenil ničesar, ampak samo nadlogo pri hiši. Po dveh letih so se odločili, da ga nočejo več – dali bi ga v zavetišče. Nekako smo prišli v stik z njimi in jim razložili, da so zavetišča polna. Ne polna v smislu, da ne sprejemajo več, ampak polna – ni povpraševanja. Mesečno dobijo tudi do nekaj deset živali, v posvojitev jih oddajo samo enih par – vse ostale živali se uspava. Na srečo je ravno nekdo spraševal po starejšem mucu, kakšno nenavadno naključje! Povpraševanje po odraslih živalih je, žal, zelo redko, ponudbe pa veliko (preveč). Stic zdaj uživa v domu, kjer je sprejet, zaželen in predvsem doma – za vedno.

Potem se spomnim Mimi. Male, drobne muce, stare mogoče dva meseca, ki jo je nekdo – skupaj z njenim bratcem in sestrico, odvrgel v škatli v gozdu. Prepuščene na milost in nemilost okolice. Koliko takšnih, nezaželenih muckov, pogine od lahkote ali mraza ... Skrbniki odvržejo živa bitja in mirno živijo naprej. V takih trenutkih se resno vprašam, česa vse je človek sposoben. Na srečo je na škatlo naletel po srcu dober človek in ustrezno reagiral. Mucki so našli domove in Mimi, najbolj pametna mucka kar jih poznam, uživa v družbi drugih mačjih prijateljev.

Še veliko drugih lepih zgodb je, a kaj hitro me zadene realnost in začnem razmišljati o vseh, ki takšne muke preživljajo trenutno in jim nikoli ne bo nihče pomagal. O vseh neodgovornih skrbnikih, ki se ne zavedajo, da so živali popolnoma odvisne od njih – ali pa jim je vseeno. Takim pomagajo, žal, le kazni in inšpekcije. Spomnim se vseh ljudi, ki imajo sicer radi živali, a si ne znajo poiskati sebi primernih: starejši ljudje potrebujejo umirjene in starejše pse, ki jim bodo delali družbo ob nogi in ne takšnih, katere bodo zapirali v bokse, kjer so ti popolnoma osamljeni. Živali rabijo gibanje, prav tako kot mi.

Žival tudi ni darilo – nikoli! Ne odraslim osebam, ne otrokom! Je živo bitje za katerega se moremo zavestno odločiti, da bomo za njega skrbeli 10, 15 let, ali pa še dlje. Vsa družina mora sodelovati pri skrbi za živali – ki je veselje, a tudi odgovornost. Predvsem pa se moremo zavedati, da so naše živali naša skrb, prav tako pa tudi njihovi mladiči. Če si ne predstavljamo živeti naslednje leto z desetimi, potem naslednje z šestdesetimi, in tako dalje, z vsakim letom nekaj deset mačkami več, potem moremo preprečiti nastajanje novih legel, najenostavneje s sterilizacijami in kastracijami. Te so enkrat strošek in nikoli več: nič več problemov kam z mladiči, nič več zapuščenih in zanemarjenih živali. Sami lahko pišemo najbolj srečne zgodbe.

Ana M. Žnidarič, članica Društva za zaščito živali Pomurja

Pišemo srečne zgodbe - skupaj!

Nahajate se: Domov Splošne informacije Pišemo srečne zgodbe – skupaj